Prvič se je zgodilo, da je slovito dirko dobila znamka izven Evrope ali ZDA. Japonska Mazda je z dirkalnikom 787B odpeljala 4923 kilometrov s povprečno hitrostjo 205 km/h. In ne samo to, Mazdi je uspelo zmagati z Wanklovim motorjem, cvileči zvok štirih rotorjev s po tremi svečkami na rotor pa se je za vedno vtisnil v spomin.

Za leto 1990 je Mazda pripravila dva primerka 787, naslednje leto, ko jim je uspel podvig, pa so imeli na voljo 3 primerke 787B. Avto je poganjal Mazdin R26B rotacijski motor s prostornino 2,6 litra in 522 kW (710 KM), moč na kolesa je prenašal petstopenjski menjalnik.

Mazdini inženirji so se pred Le Mansom 1991 poigravali z nastavitvami in odkrili idealno porabo, ko so moč zmanjšali 485 kW pri 8500 vrtljajih. Šasija je bila pripravljena tako, da je avto obdržal visoko hitrost v ovinkih, medtem ko je na ravninah izgubljal proti konkurenci.

Mazda je 1991 v Le Mans pripeljala tri dirkalnike, 787 in dva 787B, od tega je sta bila dva klasično bele-modre barve, poznejši zmagovalni primerek pa je imel strupeno kombinacijo oranžne in zelene sponzorja Renown in številko 55.

Mazde so štartale z 19., 23. in 30. štartnega mesta, noč pred dirko pa se je šef ekipe Ohaši odločil in voznikom #55 naročil, da naj pozabijo konzervativni pristop ter vozijo, kot da so na sprint dirki. Razlog za tako odločitev so testiranja pred tem na Paul Ricardu, kjer so se dirkalniki pokazali za zelo zanesljive in z zelo racionalno porabo, to pa je pomenilo, da prejšnja tehnika vožnje s čim manjšo porabo ob novih nastavitvah motorja ni bila več potrebna.

V začetku dirke je #55 prišel do tretjega mesta, #18 pa do četrtega, čeprav je zaradi krajšega menjalnika zaostajal že 2 kroga za #55. Ko se je Mercedes C11 s Schumacherjem, Wendlingerjem in Kreutzpointnerjem zavrtel s proge, se je dirkalnik #55 prebil do drugega mesta. Šest ur pred koncem je vodilni avto na dirki spustil tempo zaradi varčevanja z gorivom in pri Mazdi so zavohali možnost zmage.

Dve uri pred koncem se je Mazda #55 prebila v vodstvo, ko se je moral vodilni Mercedes C11 s Fertejem ustaviti v boksih zaradi mehanskih težav. Med zadnjim postankom so Herbertu naročili, da ostane v avtu in po 362 krogih in 4932 je Mazda dobila slovito dirko. Preostali Mazdi sta končali na šestem in osmem mestu, od drugega do petega mesta pa so se zvrstili trije Jaguarji in edini preostali Mercedes.

Ko je pripeljal v cilj, je bil Herbert tako dehidriran, da so ga morali dvigniti iz sedeža in odpeljati v medicinski center in zaradi tega ga ni bilo na odru za zmagovalce. Pozneje se je Johnny Herbert spominjal, da je uro pred svojim turnusom zaužil neke sumljive špagete, ki so ga povsem podrli.

Vodilni avto je dirko odpeljal brez vsakih težav, preventivno so zamenjali ležaj na zadnjem kolesu in pregorelo žarnico v luči.

Z novimi pravili, ki so sledila, wanklovemu rotacijskemu motorju ni bilo več mesta v prvenstvu, se pa mogoče vrača, ko bo od prihodnjega leta v veljavi nova doba dirkalnikov na vzdržljivostnih dirkah.

Od sezone 1992 je Mazda nastopala z novim dirkalnikom MXR-01, ki ga je poganjal Juddov V10. Zmage v Le Mansu 1992 s četrtim mestom niso uspeli obraniti. Po 1993 se je doba WSC in japonskega prvenstva končala in Mazda se je v celoti umaknila iz dirkaškega športa.

Johnny Herbert je svoj zmagovalni avto 787B-002 ponovno vozil na ekshibiciji v Le Mansu 2011 ob 20-letnici zmage.