Avto, ki ima pestro zgodovino tudi na našem prostoru, je svojo pot začel v Italiji kot Fiat 126 leta 1972. Medtem, ko so ga Italijani sestavljali do leta 1980 in ga je nasledil Cinquecento, je iz poljske tovarne FSM prihajal vse do 1992, po privatizaciji pa kot Fiat Poljska do 2000. Ob dveh italijanskih in poljski tovarni je znamenita Bolha s tekočih trakov iz poljskih delov prihajala tudi iz Kragujevca kot Zastava 126, nekaj sto pa so jih naredili tudi Avstrijci v Steyr Puchu.

Avto je zrisal Sergio Sartorelli, po današnjih merilih mini avto pa v dolžino meri 3,05 metra, v višino in širino 1,3 metra, medosna razdalja znaša 1378 mm. S tremi motorji 594, 652 in 704 cm3, vsi trije so bili vrstni dvovaljniki, je avto tehtal med 580 in 619 kilogrami. Prva dva motorja sta premogla 17 kW ter 39 oziroma 43 Nm navora, 704-kubični, ki ga je avto dobil 1987, pa 19 kW (26 KM), štiristopenjski menjalnik je poganjal zadnji kolesni par.

Pod sprednjim pokrovom je bil minimalistični prtljažnik in rezervno kolo ter akumulator, zadaj pa v prvi različici zračno hlajen dvovaljnik. Najmočnejša različica Bis s 26 KM je dosegla hitrost 116 km/h, do stotice pa je avto pospešil v … izjemnih 33 (!)  sekundah.

Vsega skupaj so v vseh tovarnah (nekaj primerkov so sestavili tudi v Grčiji, preden so si premislili) izdelali 4.673.655 primerkov.

Vrnimo se na Poljsko. Avto so sestavljali v dveh FSM-jevih tovarnah (druga je bila od 1975 v Tychiju) pod oznako Polski Fiat 126p. Avto je bil na Poljskem izjemno popularen v osemdesetih letih in je prinesel motorizacijo Poljakov, malček pa je nosil poljski nadimek Maluch (mali), kar je postalo celo uradno ime 3 leta pred koncem proizvodnje. V Sloveniji smo ga poznali pod vzdevkom Bolha, Piči-poki ali (na obali) Kalimero, v ostalih republikah je bil znan kot Peglica.

Na Poljskem je avto stal 69 tisoč poljskih zlotov, mesečna plača Poljaka pa je v povprečju znašala 3500 zlotov.  Čeprav so tovarno uradno odprli šele 22. julija 1973, so do takrat sestavili že kakih 1500 primerkov. 1981 je iz tovarne v Bielsko-Biali prišel že milijonti primerek (čeprav so dve leti prej ustavili proizvodnjo v Tychyju).

1987 je trg dobil 126p Bis, ki je iz dvovratne različice postal trivratna kombilimuzina - kljub motorju zadaj je imel zadaj vrata s šipo z dostopom do minimalnega prtljažnika in police. Avto je dobil tudi novi 704-kubični vodno hlajeni dvovaljnik (prva dva sta bila zračno hlajena). 1992 je Fiat kupil tovarno, maja 1993 pa so izdelali že 3-milijonti 126p. Konec zgodbe se je zgodil 22. septembra 2000, ko so s 500 rdečimi in 500 rumenimi z oznako omejene serije Happy End proslavili 27 let modela.

126p so izvažali v številne države vzhodnega bloka, med 1989 in 1992 pa celo v Avstralijo, kjer je bil znan kot FSM Niki, ogromno pa jih je končalo na Kubi (Polaquito, mali Poljak), tam naj bi še danes vozilo skoraj 10 tisoč primerkov.

Klasična oblika pa ni bila edina. V osemdesetih so iz njega naredili precej prototipov - mali dostavnik, terenski goseničar in celo različica z dizlom so samo nekateri med njimi. V Nemčiji in Avstraliji so ga predelovali tudi v kabrioleta, danes pa jih je mnogo spremenjenih ali z električnim pogonom ali z navitimi motociklističnimi motorji.

Kar pa se tiče zbirateljstva, ste dneve poceni nakupov že zamudili, saj se večina že prodaja z dodano vrednostjo starodobnika. Večinoma se danes pri nas prodajajo primerki, ki dosegajo vsaj 1500 pa tja do 3200 evrov, malo južneje na Balkanu pa ga še lahko najdete malo pod tisočakom.