Ne samo, da je bil spočet kot ideja Nacističnega režima o vsesplošni ljudski mobilnosti in da ga takratni kupci, čeprav so ga vplačali, nikoli niso videli, do tega, da si je nesramno sposodil ideje in znanje pri češki Tatri. A brez slednjih danes na cestah ne bi bilo ne Volkswagnov, ne Porschejev.

Zgodba se začne pri Tatri. Češka tovarna je nastala sredi 19. stoletja in izdelovala kočije, desetletja kasneje pa prešla na železniške vagone in kot prva v Srednji Evropi izdelovala tudi avtomobile. Srce Tatre pa je bilo zgrajeno okoli genialnega mladega inženirja, Hansa Ledwinke.

Ledwinka je za Tatro v presledkih delal več desetletij že od časov, ko je bil še študent. Ko je tovarno končno zapustil, je bil šef inženirjev, podpisan pod številne inovacije. Tu v zgodbo vstopi tudi Ferdinand Porsche. Ledwinka in Porsche sta se prvič srečala na predvečer prve svetovne vojne, ko je Ledwinka odšel delat za Steyr, kjer je takrat delal tudi Porsche. Če ne bi oba gospoda takrat zapustila starih tovarn in se znašla skupaj pri Steyrju, verjetno ne bi bilo nobene od znamk – ne VW, ne Porscheja – celo 911 ima nekaj oblikovnih korenin v VW-jevem Hrošču, ta pa v pri Tatri in Ledwinki.

Po koncu vojne se je Ledwinka vrnil v Tatro in tam zanetil revolucijo zunanjega in notranjega oblikovanja. Eden od projektov je bil sodoben, jeklen avto, z motorjem zadaj. Ledwinka je ustvarjal s svojo ekipo, lastniki Tatre pa so njegove rešitve patentirali po tekočem traku. 1934 je tako Tatra predstavila T77, ki je pritegnil pozornost tako Porscheja kot samega Adolfa Hitlerja.

Ledwinka in Porsche sta vsa ta leta ostala v kontaktu in se redno pogovarjala o svojem delu. Ko so pri Tatri izdali naslednika T77, model T98, je Porsche že delal na podobnem avtomobilu za široke množice z imenom KdF-Wagen, ki je pozneje postal Hrošč.

Tudi Hitler je bil impresioniran nad Tatrinimi inovacijami in govoril, da je avto kot naročen za njihove ceste, hkrati pa je bentil, da je T97 preveč podoben KdF-Wagnu, čeprav je bil T97 precej dražji in bolje opremljen. Tako sta bila na primer T77 in T97 po dekretu umaknjena z Berlinskega avtosalona 1939.

KdF-Wagen je imel veliko rešitev, ki so bile patentirane s strani Ledwinke in Tatre in tik pred drugo svetovno vojno je Tatra celo vložila tožbo zaradi kršitve patentov. Porsche se naj bi bil menda celo pripravljen pogoditi s Čehi, pa je Hitler povedal, da bo reči rešil drugače. In jih tudi je – z invazijo na Češko 1938, po kateri je takoj ugasnil proizvodnjo T97. Tretji rajh je takrat bil že polno vpleten tudi v nemško avtomobilsko proizvodnjo, dizajni so bili standardizirani, vse, kar je bilo brez potrebe podvojeno, je bilo ukinjeno. Tovarne, kjer so izdelovali kopije, so preusmerili v vojaško oboržitev. Ko so Nemci prevzeli Tatro, se je to zgodilo tudi z njimi in tovarna se je morala preusmeriti v izdelavo vlakov in tovornjakov.

Po vojni je češka vlada nacionalizirala Tatro in tovarna je ostala za železno zaveso, omejena na vzhodni trg. Ledwinko so celo aretirali, da naj bi sodeloval z nacisti in je kar nekaj let presedel v zaporu. Po izpustitvi so mu ponudili staro delovno mesto, a jih je zavrnil. Družina, ki je imela v lasti Tatro pred vojno in predvsem njihove patente, je skušala v petdesetih znova s tožbo izterjati odškodnino. Porsche je bil takrat že med pokojnimi in vodstvo VW-ja je skušalo spolirati svoj negativni imidž izpred vojne. Sodišče je nekaterim zahtevam Tatre ugodilo in 1965 se je zgodila poravnava v višini milijona mark, ki pa je romal na račun dedičev lastnikov. Ne Tatra, ne Ledwinka nista videla niti ene marke.