Spomnimo se, legendarni Hrošč je nastal kot ena od utopičnih idej Hitlerjevega režima, da bo vsak Nemec dobil svoj avto in se vozil po novih avtocestah. Resnica je bila seveda drugačna, tudi tisti, ki so ga pred drugo svetovno vojno vplačali, avto je bil daleč od tega, da bi bil poceni, so se obrisali pod nosom, saj je šel denar za oboroževanje, vse ostalo pa je prehitela vojna. 210 narejenih primerkov so podelili nacističnim uradom in uradnikom.

Po koncu druge svetovne vojne so si zavezniki razdelili Nemčijo in Wolfsburg je pripadel Angležem. TI so dejansko uspeli na novo zagnati proizvodnjo in 1945 je tovarna izdelala 1785 Hroščev. Vseeno pa je bila prva naloga Angležev vzpostaviti red, ne pa se iti avtomobilske industrije, zato so začeli iskati nekoga, ki bi prevzel tovarno v Wolfsburgu. Najprej so povprašali brata Rootes, ki sta že imela v lasti Hillmana, Humberja in Sunbeama, a sta hvaležno odklonila ponudbo.

Marca 1948 so Angleži na pogovor v Koln povabili Henrija Forda Drugega in mu želeli predati VW brez plačila, samo da se znebijo bremena. Ko se je bilo treba odločiti, je predsednik upraev Forda, Ernest Breech, pogledal Forda mlajšega in mu rekel: »Mislim, da to, kar nam ponujajo, ni vredno piskra mrzle vode.« In sestanek je bil končan.

Verjetno Breechevo mnenje ni bilo edini faktor pri odločitvi, Wolfsburg je bil samo nekaj kilometrov oddaljen od sovjetske cone ali poznejše vzhodnonemške meje, kar naj bi prav tako bil eden od razlogov za 'ne'.

Pred tem je propadla že možnost, da bi Wolfsburg prevzeli Avstralci in po Fordovem odgovoru so Britanci obupali in tovarno predali nemški upravi. Heinz Nordhoff je bil prvi šef VW-ja in v njegovih rokah je bilo, ali tovarna preživi ali propade. Vse ostalo je bila zgodovina.