Skupina B ima v dirkaški zgodovini posebno obdobje, sploh, ker praktično zanjo ni bilo omejitev in so se lahko inženirji strgali z verige in naredili nekaj najbolj ekstremnih avtomobilov. Ferrari se je nameraval skupini B pridružiti z 288 GTO Evoluzione, a je FIA 1986 skupino B ukinila in tako Ferrari nikoli ni dobil priložnosti, da bi okusil dirkaški asfalt.

Pri Ferrariju so si svojo B zverino zamislili s prisilno polnjenim V8 in napredno aerodinamiko. Čez cevast okvir je bila poveznjena karbonska karoserija, vse skupaj pa je tehtalo manj kot 1000 kilogramov. Tudi pri aerodinamiki so Rdeči takrat naredili pravo malo revolucijo, s številnimi vstopniki, kanali in vodniki, sprednjim spliterjem, ravnim dnom in mogočnim dvignjenim zadnjim krilcem so zrak spravili tja, kjer je izdatno pomagal pri pritisku k tlom.

Zadaj nameščeni motor, 2,9-litrski V8 je razvija 660 KM in z razmerjem 701 KM na tono bi bil eden najhitrejših dirkalnikov svojega časa. Na žalost skupina B ni preživela, niti ni 288 GTO Evoluzione, saj ni bil primeren za nobeno drugo obliko dirkanja. A za ta avto je usoda imela drugačne načrte.

Sam Enzo je dal dovoljenje, da iz tega naredijo nekaj novega – iz tega je nastal prvi cestno legalni avto, ki je presegel 200 milj na uro (322 km/h), končna hitrost je bila 362 km/h in ker je takrat ravno sovpadal s 40-letnico Ferrarija, je dobil ime – F40. Vse ostalo od tu naprej  pa je zgodovina.

Narejenih je bilo samo šest primerkov 288 GTO Evoluzione, prvi je bil narejen na osnovnem 288 GTO, zadnji pa spremenjen v prototip za F40. Ostali štirje pa so raztepeni po svetu in se redko pokažejo dnevni svetlobi.